Kako sem postala raziskovalka rastlinskega sveta?

Prof. dr. Marina Dermastia, Nacionalni inštitut za biologijo

 

Nekoč so bili starši, ki so svojo hčerko že od ranega otroštva vodili v naravo in ji pomagali odkrivati njene skrivnosti. Nato je imela odlično učiteljico za biologijo, ki jo je navdušila za spoznavanje živega sveta, izdelovanje herbarija in odločila njeno usodo, da postane biologinja, oziroma kar botaničarka. Velikokrat se tako nekako slišijo življenjske zgodbe znanstvenikov. Vendar, resnici na ljubo, je bila moja zelo drugačna.

 

Izhajam iz izrazito družboslovno usmerjene družine. Moja odločitev po gimnaziji, da se vpišem na študij naravoslovne smeri, je bila v dokajšnji meri odraz mladostniškega upora in odgovor na vprašanja iz domačih logov: koga pa briga koliko nog ima stonoga in če že moraš iti v te vode, a ne bi našla vsaj kaj koristnega, kot je npr. vzgoja prašičev. Z zelo malo posluha za vso pestrost in lepoto živega sveta okrog nas, se mi je od vse biologije takrat zdela zanimiva le biokemija; vendar je bil študij biokemije takrat mogoč le na Medicinski fakulteti in Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete. Študij medicine je bil celo za uporniško najstnico malo prevelik zalogaj; tako mi je ostala le biologija.

 

Kot se v življenju velikokrat zgodi, pa je bil začetek poglobljenega raziskovalnega dela z rastlinami in vrh akademske kariere kot redne profesorice za področje botanike splet okoliščin. Svojo raziskovalno pot sem začela kot izrazito nebotanično usmerjena biokemičarka prav tam, kamor sem nekaj let prej zatrjevala, da ne grem – na Medicinski fakulteti. Po doktoratu, v katerem pa se je poleg virusov, pojavil že tudi krompir, sem, spet po spletu okoliščin, dobila priložnost, da prevzamem mesto visokošolske učiteljice biologije celice in biologije rastlin na Oddelku za biologijo. Spominjam se priprav na moja prva predavanja, na katerih sem bila s svojim znanjem le nekaj ur pred svojimi študenti. Verjetno mi je bilo, prav zaradi tega, odgrinjanje tančic rastlinskega življenja še toliko večji izziv.

 

Danes vem, brez rastlin preprosto ne moremo. In kot njihova raziskovalka vem tudi to, da jih ne le laična, temveč tudi znanstvena, pretežno zoocentrično usmerjena javnost jemlje kot nekaj samo po sebi umevnega, nekaj kar je le ozadje našega življenja. Mirno lahko rečem, da ima večina ljudi znamenja zelo hude bolezni, ki ji rečem rastlinska slepota. Zaradi nje nismo sposobni videti rastlin v vsakodnevnem življenju, ne razumemo ali napačno razumemo, kaj potrebujejo za življenje, ne razlikujemo med časovnimi skalami rastlinskega in živalskega življenja, se ne zavedamo, da so rastline osrednji del ključnih bioloških ciklov in smo neobčutljivi za njihove estetske kvalitete. Nezanimanje za raziskave rastlin je z znanstvenega stališča zelo vprašljivo, še posebej če vemo, da je bilo veliko odkritij v sodobni biologiji povezanih prav z rastlinami: principi genetike, izolacija prve beljakovine, programirana celična smrt, če naštejem le nekatera. Ne smemo tudi pozabiti, da večino energije za naše življenje dobimo prav od rastlin, če se omejim le na nujnost njihovega poznavanja za naše preživetje. Imajo pa seveda tudi številne druge odlike, ki so za raziskovalca prav tako izjemno zanimive - med seboj in z drugimi živimi bitji se sporazumevajo - tako kot mi, včasih prijazno, z lepimi darili, včasih fizično grobo, nekatere sovražnike tudi zastrupijo. Rastline tudi zbolijo - njihove bolezni povzročajo enaki povzročitelji in na podoben način kot naše bolezni; še več, za zdravljenje uporabljajo enake zdravilne učinkovine kot mi -  v resnici smo si večino teh učinkovin od njih sposodili.

 

V desetletjih, ki sem jih posvetila proučevanju rastlin, sem prav gotovo pozdravila svojo rastlinsko slepoto in se prerodila v pravo borko za rastline.

 

---------------

Prof. dr. Marina Dermastia je redna profesorica botanike in biologije celice na Univerzi v Ljubljani in znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Ima skoraj 30 let izkušenj z raziskovanjem razvoja rastlin in molekulskih interakcij gospodarsko pomembnih rastlin, kot so koruza, paradižnik in vinska trta, z njihovimi patogeni (predvsem fitoplazmami in virusi). Je avtorica in soavtorica številnih znanstvenih člankov, monografije o rastlinski anatomiji in več učbenikov, med njimi srednješolskega o biologiji celice, ki je prejel leta 2012 bronasto medaljo na tekmovanju za najboljši evropski učbenik, v okviru Frankfurtskega knjižnega sejma. Je članica uredniškega odbora National Geographica Slovenija.