Zakaj raziskujem

 

dr. Petra Mišmaš, podoktorska raziskovalka Centra za kognitivne znanosti  jezika in Fakultete za humanistiko, Univerze v Novi Gorici

 

 

Sem Petra in sem firbec. Morda je to najbolj preprost odgovor na zelo široko vprašanje, zakaj sem postala raziskovalka. Le samostalnik firbec v mojem slovarju namreč dovolj natančno opiše stopnjo radovednosti, s katero se vsak dan podajam v svet (ne gre le za lastnost, ki jo imam, pač pa za mojo bit). Morda me kot raziskovalko od ostalih firbcev loči le to, da ne verjamem slepo vsemu, kar slišim, to, da sem imela do danes v življenju veliko sreče, in to, s čim se pravzaprav ukvarjam. In ukvarjam se z jezikom. Kar pomeni, da sem najbolj firbčna, ko razmišljam o jeziku.

A če začnemo na začetku, se moramo naprej pogovoriti o knjigah. Izjemno količino svojega otroštva sem namreč preživela v drugih resničnostih, ki sem jih odkrivala z gromozansko količino knjig. Zagotovo ste že videli film E. T. - Vesoljček. Ampak, ali ste sploh vedeli, da obstaja tudi knjiga? Zanjo vem, ker sem jo prebrala. Če sem videla knjigo, sem jo tudi prebrala. In začela oboževati besede. In jezik. In zmožnost ustvarjanja z jezikom. Knjige sem oboževala do te mere, da sem se s knjigami želela ukvarjati poklicno, zaradi česar sem se po gimnaziji odločila za študij na univerzitetnem študijskem programu Slovenistika na Univerzi v Novi Gorci, ki je ponujal ne tradicionalen pristop do zelo tradicionalnega področja.

Študij mi je omogočal, da sem brala še naprej – tokrat v okolju, ki je vzpodbujalo debato, deljenje idej, miselne izzive in dokazovanje svojega prav – in vsi, ki me poznajo, vedo, kako zelo pomembno je slednje. In prav v tem okolju mi je prišlo nasproti jezikoslovje, zaradi katerega sem na knjige začela gledati drugače. Začela sem se zavedati, da je vse, kar sem do te točke prebrala, mogoče zgolj in le zaradi človekove zmožnosti jezika. Ta misel pa je bila mogoča predvsem zaradi drugačnega pogleda na jezik, ki mi ga je omogočil moj študij. Jezikoslovje namreč ni le to, kar slišimo pri gimnazijski slovenščini. Jezikoslovje je toliko več od pravil za postavljanje vejice, (pravilnega) sklanjanja samostalnikov mati ali Miha, knjižne rabe dvojine in rodilnika ob zankanju – vse to postane nepomembno, ko pomislimo na jezike, ki nimajo pisne tradicije, izraženih sklonov ... Ob poslušanju jezikoslovnih predavanj sem ugotovila, kako malo dejansko vem o jeziku. Seveda ga govorim, a ne vem ničesar o tem, zakaj ga govorim (tako kot ga), zakaj sem ga usvojila tako lahko, zakaj ga z lahkoto usvojimo vsi, zakaj govorimo samo ljudje … Prav s temi vprašanji pa se med drugim ukvarja tvorbeno jezikoslovje, v okviru katerega delujem danes. Namesto tega, da predpisujemo, kako naj bi ljudje rabili jezik, lahko namreč opazujemo, kako in zakaj ljudje sploh govorijo. In to sta tisti dve veliki vprašanji, ki ju želim raziskati.

Okolje Fakultete za humanistiko je moj firbec spodbujalo (tista sreča, ki sem jo omenila na začetku pisanja), profesorji so me vključili v svoje jezikoslovne raziskave, moja diplomska naloga se je ukvarjala s slovensko skladnjo, obiskovala sem jezikoslovna predavanja … Po diplomi sem dobila možnost doktorskega študija na programu Kognitivne znanosti jezika (3. stopnja) na Fakulteti za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici, po zaključku tega pa sem postala podoktorska raziskovalka na Centru za kognitivne znanosti jezika Univerze v Novi Gorici. To pomeni, da se lahko že nekaj let ukvarjam z vprašanji, ki jih postavlja obstoj naravnega človeškega jezika, na njih pa skušam odgovoriti s pomočjo znanstvenega preučevanja slovenskega jezika, pri čemer ne opazujem njegove knjižne različice, pač pa različne govore, narečja in jezik posameznikov.

Raziskovalka pa sem postala tudi zaradi občudovanja znanosti in znanstvenega pristopa. Dolgoletno tešenje radovednosti s pomočjo knjig je namreč vodilo v odmik od neosnovanih prepričanj, h kritičnem mišljenju, skepsi in želji po razumevanju sveta na osnovi dokazov. Prav zaradi tega menim, da je največji dosežek človeštva prav znanost – znanost nam pomaga razumeti, življenje, vesolje in sploh vse (saj veste, ker 42). Zaradi znanosti in znanstvenikov imamo cepiva, imajo domovi elektriko in elektronske naprave, zaradi znanosti lahko raziskujemo vesolje in razumemo, kako je to nastalo in kako deluje. Raziskovala sem torej tudi zato, ker upam, da bo nekoč moje delo predstavljalo vsaj majhen prispevek k znanstvenem razumevanju jezika in s tem nas samih.

Kot rojen in vzgojen firbec pa sem raziskovalka, ker si še vedno želim vedeti čim več. In imeti ob sebi čim več radovednih ljudi.